Jerneja Samec: Razglednica s Primorske

Koridor, 16. februar 2018 ― Presahlo sonce iz špranj srka vodo, ožema pore in oblizuje ustnice.   Navlažim jih z balzamom, ki pronica v razpoke v tleh v steni kaplja in se podaljšuje v stalaktite.   Drsi in steguje se proti tlom.   Čedno se prepogne v steber, zdrsne v obok in prekopicne v most.   Čezenj zavalovi vlak, zaziblje […] The post Jerneja Samec: Razglednica s Primorske appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Glas in jezik

Kriterij.si, 16. februar 2018 ― Glas in jezik Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/16/2018 - 11:05 Glas in jezik Mes(t)o glasu je predstava, ki se giblje med reprezentacijo in prezentacijo ter je pravzaprav morda bližje koncertni izkušnji svobodne improvizacije kot klasičnemu teatru. Gledalec nima veliko uvida v to, kako je predstava strukturirana – njeno zgradbo lahko sluti le prek redkih diferenciacij v njej, denimo izmenjavanju solo in skupinskih točk vokalistk in plesalk. Obenem je meja med metaforičnostjo in nemetaforičnostjo nekaterih zvokov ter gibov zabrisana. Lahko bi rekli, da se nekoliko harmonično, tudi meditativno vzdušje Mes(t)a glasu veže na asociativno področje narave, medtem ko se hrup, trenutki iskanja, spočenjanja glasu, ki opominjajo na njegovo telesnost, veže na posamezne vokalistke, izločene iz harmoničnega reda. Vendar verjetno tu ne gre za idejo vrnitve k primordialni naravnosti, ki se je skozi čas izkazala za naivno, saj smo ugotovili, da je tudi sama ideja narava konstruirana. Nakazano dihotomijo med naravo in družbo, v katerih prihaja do različnih trenj, bi lahko razumeli tudi kot razkol med dvema konceptoma. Navsezadnje skupinsko petje sočasno budi aluzije tako na ptičja lepozvočja kot tudi na sirensko zapeljevanje, sploh v trenutkih zatemnitve odra. Nasprotje je morda analogno tistemu v Idealni, kjer se soočita idealni in realni tip materinstva, le da gre pri Mes(t)u glasu za žensko samo, ne glede na materinstvo. Prva rojeva otroka, druga pa lastni glas, tako da ga jemlje iz ust, zraven riga, se ji zatika ... Konkretna oseba ženskega spola je skoraj vedno v rojevanju glasu, ta se ne lomi le, kadar privzame že predpostavljene tone splošne ženske. Vendar bi bilo mogoče reči, da predstava obenem ne obsoja enoznačno obstoječe delitve, saj že omenjena meditativnost večine skupinskih dejanj deluje neironično, včasih celo sublimno, klasično. Morda tovrstna estetika hkrati preizprašuje našo percepcijo vokala, vsaj deloma zaznamovanega z njegovo zgo

Glasovanja

Kriterij.si, 16. februar 2018 ― Glasovanja Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/16/2018 - 10:58 Glasovanja Irena Tomažin Zagoričnik ponovno stopa na uhojene poti raziskovanja telesa glasu, vendar, kot zmeraj, to počne pretanjeno iz druge lege. Njeno zanimanje za raziskovanje glasu je prišlo razmeroma pozno, ko se ji je leta 2005 na Dunaju v okviru Dance Weba na festivalu ImPulsTanz[1] kot že formirani plesalki nenadoma odprl nov teritorij raziskovanja, materialnost glasu. Pognala se je v raziskovanje nekega drugega telesa, ki lahko s fizičnim vstopa v paralelna gibanja ali antagonistično kljubuje in razpleta konvencionalno vez giba in zvoka. Predvsem jo je zaposlovalo vprašanje uprostorjenja glasu, kako glasu odmeriti določeno vidnost in ga zajeti v odrsko postavitev, saj največji trik glasu tiči prav v njegovi izmuzljivosti in liminalnosti. Je temeljno zvezan s fizisom, dobesedno gre skozi telo in ga povratno oblikuje in gnete, a je njegov izvor nemogoče locirati. Glasilke sicer vibrirajo, zagotovo se tam nekaj dogaja, vendar glasu ne vidimo, dokler se v nekem trenutku ne utrga od telesa in postane njegov presežni učinek.[2] Glas, ki je skozi zgodovino temeljno zvezan z vprašanjem človeškega, je za ustvarjalko najbolj zanimiv tam, kjer je povsem odtujen in neprepoznaven, kjer je bodisi strojen in elektronski bodisi animalističen, kot da bi vseskozi potekali procesi desubjektivacije in objektifikacije glasu. Njena glasovanja so pogosto polna zatikov, šumov, cviležev, škripanj in mehanskih izpustov, tega, kar v največji meri oblikuje sodobno sonorično krajino.[3] S tremi soustvarjalkami, Adriano Josipović, Niko Rozman in Natašo Živković, je v predstavi Mes(t)o glasu bolj in dlje razprla mesenost, afektivnost in neprepoznavnost glasu, ko ga je postavila na križišče gomazenja telesne notranjosti in kultivirane telesne zunanjosti, med subjekt in objekt, med biološko maso in politiko (skupnega) ter med naravo in tehnologijo, s tem pa skušala zarezati tudi v očitne binarizm
Last Flag Flying (2017)

Last Flag Flying (2017)

Filmski kotiček, 15. februar 2018 ― Foto: Lionsgate Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 125',  Imdb Žanri: komedija, drama, vojni Režija: Richard Linklater Scenarij: Darryl Ponicsan, Richard Linklater  Igrajo: Bryan Cranston, Laurence Fishburne, Steve Carell, J. Quinton Johnson, Yul Vazquez, Deanna Reed-Foster Last Flag Flying me je od samega začetka zanimal predvsem zaradi Richarda Linklaterja. Priznam, da bi film kljub odlični igralski zasedbi pri meni imel veliko manj možnosti, če bi na režiserskem stolčku sedel nekdo drug. Linklater je za izhodišče izbral istoimensko knjigo Darryla Ponicsana, iz katere je skupaj s pisateljem pred dobrim desetletjem poskušal izluščiti scenarij. V prvo se ni izšlo in projekt je za nekaj časa obtičal v predalu, a sta se oba znova vrnila k projektu, na novo prilagodila scenarij in projekt je šel v realizacijo v drugi polovici leta 2016.  Ponicsanov roman je nadaljevanje njegovega leta 1970 objavljenega romana The Last Detail, po katerem je Hal Ashby tri leta kasneje posnel odmeven istoimenski film z Jackom Nicholsonom (tri oskarjevske nominacije). In glede na dejstvo, da oba filma govorita o istih protagonistih, a s 30-letno časovno distanco (Linklater je spremenil imena protagonistov), naslovnega lahko do neke mere obravnavamo kot svojevrstno nadaljevanje Ashbyjevega filma. Trideset let kasneje so glavni protagonisti trije moški srednjih let, ki so se nekoč ramo ob rami bojevali v Vietnamu. Sal (Bryan Cranston) je lastnik bara, v katerem večino pijače popije kar sam, Larry "Doc" Shepherd (Steve Carell) še vedno službuje pri ameriški mornarici, nekoč divji ženskar Richard Mueller (Laurence Fishburne) pa je povsem obrnil list in postal duhovnik. Tri desetletja so minila, zdaj smo v letu 2003 in Amerika je spet v vojni. Po 11. septembru je sprožena "vojna proti terorizmu," ki je prerasla v ameriško izvažanje demokracije in človeške pravic v Afganistan in Irak (s pomočjo oklepnikov, letal, raket in podobnih dostavnih

ŠOK Koridor #3 / Slovenski film / filmski kviz

Koridor, 15. februar 2018 ― Tokratna edicija kviza Šok Koridor bi morala nositi številko #3, vendar ker je božično obarvani kviz decembra po spletu nesrečnih okoliščin odpadel, bomo drugič šokirani šele 22. februarja. Februarska tema kviza je v luči slovenskega kulturnega praznika domači film skozi čas. Preden pa se posvetimo temi, obnovimo splošne informacije o samem kvizu.   ———— KAKŠEN […] The post ŠOK Koridor #3 / Slovenski film / filmski kviz appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Iščemo nove sodelavce!

Koridor, 15. februar 2018 ― Spletna platforma Koridor – križišča umetnosti išče nove sodelavce. Zanimajo nas mladi, nadobudni, radovedni in izobraženi odjemalci kulturnih vsebin, ki bi se želeli preizkusiti v pisanju kritik(e) umetniškega ustvarjanja. Poleg piscev bomo veseli tudi prijav lektorjev, fotografov, oblikovalcev in programerjev. Zainteresirani nam pošljite prijavo za sodelovanje na naslov koridor.glavnourednistvo@gmail.com.   The post Iščemo nove sodelavce! appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Siniša Labrović: Privatno

Koridor, 15. februar 2018 ― Kmalu po začetku novega leta v Galeriji Vžigalica razstavlja znan hrvaški konceptualni umetnik Siniša Labrović. Kot profesor literature se je z umetnostjo resneje začel ukvarjati leta 2000. Vsekakor mu je najbližji način izražanja performans, kjer najpogosteje uporablja svoje lastno telo. To postane medij, orodje, proces in umetniško delo obenem. Avtor se ukvarja z mnogimi perečimi […] The post Siniša Labrović: Privatno appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Leja Jurišić in Marko Mandić: Skupaj

Koridor, 15. februar 2018 ― V Kino Šiška smo si lahko 4. februarja 2018 ogledali prvo ponovitev performansa Skupaj, v katerem smo priča šesturnemu dogajanju, ki v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić, s kontinuiranim gibanjem prikazuje postopno druženje performerjev Leje Jurišić in Marka Mandića k zlitju iz dveh individualnih osebnosti v stopnjo višje, ki bi jo lahko […] The post Leja Jurišić in Marko Mandić: Skupaj appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Let's rave in Iran

Let's rave in Iran

Radio Študent, 15. februar 2018 ― Nikki Haley je 14. decembra lani nagovorila zbrane vrste »inštrumentov ameriške moči«, kot je v nekem govoru Trump označil postrojene može v uniformah. Ambasadorka v Združenih narodih ni govorila samo z besedami, ampak je sporočala tudi z instalacijo ostankov rakete, ki so bili razstavljeni za njenim hrbtom.
Dark (2017– ) 1. sezona

Dark (2017– ) 1. sezona

Filmski kotiček, 13. februar 2018 ― Photo by Julia Terjung / Netflix Slo naslov: - Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2017 Dolžina: 10 x 60',  Imdb Žanri: krimi, drama, misterij, zf Režija: Baran bo Odar Scenarij: Baran bo Odar, Jantje Friese Igrajo: Oliver Masucci, Karoline Eichhorn, Jördis Triebel, Louis Hofmann, Maja Schöne, Stephan Kampwirth, Brad Painter    Nemška serija Dark se odpre z dogodki v bližnji prihodnosti, natančneje v juniju 2019. V malem mestu Winden se zgodi samomor 43-letnega moškega, nakar njegova mati od pokojnikove žene in sina skrije poslovilno pismo. Nekaj mesecev kasneje se domov iz psihiatrične ustanove vrne pokojnikov najstniški sin Jonas, ki je še vedno zaradi očetove smrti močno travmatiziran. Med njegovo odsotnostjo je izginil sošolec Eric (glavni dobavitelj marihuane na lokalni srednji šoli), policija zaenkrat nima nobenih sledi. Jonas se z nekaj sošolci odpravi v bližnji gozd v upanju, da bodo v jami (ta se nahaja v bližini zaprtega območja, na katerem stoji nuklearna elektrarna), našli Ericovo skrito zalogo marihuane. A nato se zgodi nekaj, za kar je težko najti racionalno razlago. Pod vplivom (magnetne?) sile začnejo v mestu in okolici odpovedovati luči in ostale naprave in zdi se, da je celotno območje pod vplivom nevidne sile. Po nekaj minutah je vsega konec, toda kmalu postane jasno, da je med dogodkom izginil še en otrok. Zdaj se na seznamu pogrešanih znajde še mladi Mikkel, najmlajši potomec Ulricha Nielsena, detektiva, ki preiskuje izginotje prvega najstnika. Zdaj, ko je izginil njegov otrok, je motiv še toliko večji, sploh ob spominu na dogodek izpred 33 let, ko je izginil Ulrichov mlajši brat, ki ga potem niso nikoli našli. Naslednje jutro v gozdu odkrijejo truplo in Ulrich se v paniki odpravi na prizorišče. Ob pogledu na truplo mladega fanta naprej pride olajšanje, nato zmedenost. Olajšanje zato, ker mrtvec ni ne njegov sin, ne od prej pogrešani Eric, zmeda pa zaradi fantovih oblačil (80-ta) in starinskega walkmena, ki ga najdejo pol

ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA.

Kriterij.si, 13. februar 2018 ― ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA. Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Tue, 02/13/2018 - 14:03 ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA. Veliko dobre kritike, veliko dobre kritične umetnosti, veliko dobre kritične teorije, veliko dobre kritične prakse, veliko vsega, kar resnično natančno dokumentira grozo, kar opozarja na katastrofalno stanje stvari, kar ugovarja katastrofalnemu stanju stvari, kar ponuja možnosti izhodov, drugačnega sveta. Toda uničevalska kabala gre dalje. Morda, sem pomislila, se ta kabala – kot pisatelj, dramatik in aids aktivist Larry Kramer v eseju »Tragedija današnjih gejev« označuje ne le smrtonosni, temveč nekrofilski, protirazsvetljenski spoj kapitala, konservativnosti in politične moči – v tem prostoru tako izživlja nad umetniki in umetnicami, nad intelektualci in intelektualkami, nad kulturo in umetnostjo ter znanostjo zato, ker predpostavlja, da bodo ti najbolje, najlepše, najbolj artikulirano povzdigovali kritični glas. Ne zato, ker naj bi bila kultura večna dekla, ne zato, ker naj bi bili kulturniki in kulturnice najbolj pohlevni, ne zato, ker naj bi jih bilo najlažje zjebat. Ne zato, ker so šibki, temveč zato, ker so močni in vešči javnega: lepo znajo povedati, kako jih uničujemo, kajti uničenje je naš namen in cilj, si misli kabala. Zdi se, kot bi tukajšnja kompradorska oblast prav prek glasne in vztrajne kulturniške kritike dokazovala svojim gospodarjem, svoji kabali predanost kapitalistični, morilski, roparski, pohlepni, sadistični mašineriji, kot bi prek kritike in ugovorov kulturnikov in kulturnic dokazovala, kako dobro ji uspeva uničevati ne le kulturo ali umetnost ali znanost, temveč civilizacijo v najširšem smislu, torej življenje samo, interakcijo, komunikacijo, bivanje, prebivanje. Brez javnega sektorja ne morejo, javni sektor jih hrani. Toda kultura, kultura mora ne le pasti, temveč mora pred tem izraziti svojo nemoč, svoje ponižanje. In tako sem torej – spet – gledala odlično gledališko predstavo, tokrat »Ich kann nicht a
še novic